pred 9 meseci
V življenju večkrat pride čas, ko narediš malo razmisleka glede opravljene življenjske poti. Bolj kot se o teh zadevah pogovarjam z bližnjimi bolj ugotavljam, da je zadeva malo bolj kompleksna kot sem pričakoval. Še posebej, če se pogovarjam o svojem življenju.
Star sem petintrideset let. Imam cimro, ki jo kličem žena. Imam dva otroka in enega psa. Imam veščine, ki jih trg potrebuje in jih je pripravljeno dobro plačati. Čeprav za slabih deset kilogramov preobilen, sem zdrav. In edina želja, ki jo uspem zverbalizirati, je sledeča; biti prisoten.
Bolj kot razmišljam o svoji karieri, dosežkih in življenjskih lekcijah, bolj ugotavljam, da je najtežja stvari pri celotni zadevi živeti sam s sabo in svojimi odločitvami. Tu ne govorim o obžalovanju, ampak o odločnosti, da delaš stvari po svoje in o dvomih, ki ti jih to prinese.
Težko je iti desno, ko vsi gredo levo.
Naj razložim.
V življenju moraš bojda imeti cilje. Bolj kot so specifični, merljivi in dosegljivi, lažje jih dosežeš. To govorijo vse knjige uspešnih ljudi. Brezciljno tavati po svetu se v sodobni zahodni družbi pač ne spodobi. Moraš imeti tako karierne cilje kot tiste zasebne, ker se le tako lahko pogovarjaš o work/life ravnovesju.
Ampak jaz nikoli nisem imel ciljev. Vsaj ne na tak način. Spomnim se svojih dijaških let, ko sem prijel v roke knjigo Kavelj 22 (Catch 22) in ugotovil, da je to logika, po kateri moj svet deluje. Za tiste, ki niste na tekočem s klasiki dvajsetega stoletja; Kavelj 22 temelji na tem, da je edini način, da nekaj dobiš, da tega ne potrebuješ. Bolj kot si nečesa želiš, manj verjetno je, da boš to tudi dobil.
Čeprav se morda zdi absurdno, od takrat naprej živim življenje tako, da če si nečesa želim, moram ustvariti pogoje in situacijo, v kateri tega ne potrebujem. In zato mi te zadeve tudi uspejo. Priznam, da se zdi čudno, ampak nekako deluje?
Zdaj si želim biti prisoten. Ne pravim, da trenutno nisem, ampak pri izbiri projektov, naročnikov in podobno, je bila moja mentalna prisotnost dokaj nizko na seznamu prioritet.
Sedaj je to edina prioriteta. Vse ostalo so higieniki.
V glavnem, po skoraj petnajstih letih grem v službo. Službo službo. Klasična služba. Veliko mednarodno podjetje.