pred 4 leti
Družinska zgodba o izvoru mojega imena gre tako, da je moj oče hotel, da sem veselega značaja. Zato imam v imenu ha. Mi-HA. Kljub temu, da so me večino osnovne šole zafrkavali, sem svoje ime vzljubil. Mih je resda veliko, a vedno sem ga hotel narediti za svojega.
Vedno sem želel biti samo Miha. Kot Beyoncé ali Britney. Dvigniti se iz morja generičnosti in se klicati Miha. Samo Miha, brez vsega.
A tu pridemo do težave, saj zraven imena vedno stoji priimek. Priimek, ki je družinska zapuščina. Družine enega ali drugega starša. Oče ni želel, da prevzamem njegovega, saj je imel sam težave s svojim nemškim priimkom (Böhm) in mi je želel prihraniti enake tegobe. Zato sem bil Sušnik, po mami.
S svojim priimkom se nisem nikoli poistovetil. Miha, super. Miha Sušnik, bruh. Sosledje besed, na katere sem se moral naučiti odgovarjati, ko so me poklicali. Sosledje besed, s katerimi sem se mukoma identificiral. Najhuje je bilo v šoli, ker so tam najprej poklicali po priimku, nato imenu. Sušnik. Miha. Groza.
Že dolgo nazaj sva oba z Uršo, vsak zase, začela razmišljati o novih priimkih. Ne ona, ne jaz se s svojim nisva poistovetila. Zapuščina najinih družin je prevelika, da bi jo za vedno nosila v svojih imenih.
Ko sva z Uršo še pred Otovim rojstvom na CSDju urejala potrdilo o očetovstvu, naju je svetovalka vprašala po priimku otroka. Takrat še nisva bila prepričana, kakšnega priimka bova. Ali Vitez po Uršini prababici ali Medven po Majdi. Pa Urša ustreli, da bova Medven. Na potrdilo o očetovstvu so tako zapisali, da sem oče otroku Medvenu.
In tako sva z Uršo prevzela nov priimek. Kljub temu, da gre tehnično za dekliški priimek moje babice, sva ga prevzela po Majdi, teti mojega očeta, sestri moje babice. Že pred kakimi desetimi leti sem jo vprašal za dovoljenje, da prevzamem njen priimek. Njen odgovor je bil: "Ne rabiš me prav nič spraševati, to bo vedno samo tvoja odločitev. Delaj kar hočeš.". Ah Majda, pogrešam te.
In tako se je rodil Oto Medven, prvi njegovega imena, staršema Mihi in Urši, ki sta potrebovala nekaj več časa, da sta se preimenovala. Ampak sta se. Nekega oblačnega dneva sta se sprehodila do upravne enote, na slabo stiskan obrazec zapisala svoja priimka z velikimi tiskanimi črkami, in nato čakala skoraj mesec dni, da je država blagodejno dovolila spremembo.
Sedaj sem Miha Medven. Domeno sem zakupil, gmail račun tudi. Ljudje že imajo težave z izgovorjavo mojega priimka, a nič ne de - je vsaj moj.
Sedaj sem Miha Medven.