Pošta

pred 9 meseci

Dostava s pošto. To izbereš v spletni trgovini, če želiš, da ti izdelek dostavijo domov. Brez problema odšteješ nekaj denarja več, vedoč, da si si s tem prihranil čas. Čas vožnje do trgovine, čas čakanja v prometu, čas čakanja v vrsti pred blagajno in čas vožnje nazaj domov.

Že zadnjih šestinpetdeset pošiljk me poštar ni našel doma, kljub temu, da delam od doma. V nabiralniku čaka listek. Včasih je tisti veliki z nečitljivo ročno pisavo poštarja, drugič tisti manjši, za katerega me je strah, da se bo izgubil v žepu.

Pošiljko lahko osebno prevzamete na pošti vsak dan v delovnem času pošte.

Ni problema. Dobil sem listek, grem na pošto, pridem do pošte. Obupam. Pred mano dvajset ljudi, ki čaka na prevzem svojih pošiljk. Dvajset ljudi ni tako malo.

Vrsta se vije okoli stojal z lizikami, čokoladicami, prastarimi zgoščenkami s telenovelami in reklamami za loterijo. Po pol ure ugotovim, da je to poslovni model slovenske pošte. Pustiš ljudi čakati neverjetno dolgo in potem začnejo vse tiste lizike in čokoladice izgledati užitno in začneš kolebati ali ne bi kakšne kupil.

Čakam 45 minut, da pridem na vrsto.

Porinem listek skozi luknjo v steklu. Gospa pravi, da potrebuje mojo osebno. Brez skrbi. Imam jo že pripravljeno, saj sem uk procesa. Pokomentira, da je drug naslov, ampak da glede tega ne bo težav.

Vzame listek v roko, na hitro pogleda obe strani, ga odloži, vzame zvezek in začne počasi listati po njem. Pred vsakim obratom novega lista si poslini prst. To traja dobro minuto. Odloži zvezek, na hitro pobrska po mizi in gre nekam zadaj, v skladišče. Sliši se, da nekaj išče, premetava. To traja dobre tri minute. Pride nazaj in začne zopet iskati po mizi. Odpre fascikel, kjer so priporočena pisma. Vsakega posebej prebere.

Nato me vpraša: "Kaj pa naj bi bilo to?". Odgovorim, da ne vem. Piše, da je iz Maribora prišlo. Nimam pojma, zakaj se poštarju zdi, da je mesto pošiljatelja uporabna informacija in da je vredno zapisa na listek. Pomaga nikomur, še posebej pa ne njej, ko išče pošiljko.

Razočarana se zopet spusti v lov in po dodatnih treh minutah javi, da je našla. Majhen paket na njeni mizi. V tistem kupu paketov, ki jih je najprej pregledala.

Zopet vzame zvezek, najde številko in reče, vaš podpis in datum z besedo. Datum z besedo. Tretji razred osnovne šole sem uspešno opravil, a ta naloga me vedno prestraši. Najprej moram ugotoviti katerega sploh smo, nato ugotoviti, kako se pravilno zapiše številke z besedo. Pred deset in 'in' ni presledka, pred sto pa je. Ampak datum nikoli ne more biti večji od sto, zato začnem razmišljati, kdaj bi lahko bil datum večji od sto. Mogoče če zapišem še letnico z besedo, letnica je večja kot sto, ampak je tudi večja kot tisoč, kar pomeni, da moram uporabiti drugo slovnično pravilo.

Petnajsti deveti. Zraven moj podpis.

Po uri in pol nazaj doma. Dostava s pošto mi je zopet prihranila čas.