pred 5 leti
Ko pričakuješ prvega otroka, velikokrat slišiš od že-staršev, naspi se, dokler se še lahko. Rečem si, da v resnici ne more biti tako grozno in odmislim nasvete. Ljudje so že milijone let pred kavo in drugimi poživili uspešno skrbeli za novorojenčke, zato vem, da jaz s tem ne bom imel težav. Zame nasveti o spanju ne veljajo, ker se meni to ne bo zgodilo. Imam zadeve pod kontrolo. Jaz obvladam.
In ko se zgodi trenutek, ko iz bodočega starša postaneš že-starš, imaš le eno veliko ugotovitev.
Šitomojbogfakingšitjebomast, zakaj se nisem naspal, dokler bi se še lahko.
Težava ni v nespanju ali v ne imeti časa spati. Časa imam neskončno, saj sem na porodniški. Zaspim lahko v hipu, tudi stoje, če je le možnost. Problem je popolnoma drugačen.
Skrbeti za novorojenčka je kot vsakič začeti z novo službo. Tri minute preden začnem izmeno mi povedo, kaj bom delal in pričakujejo, da bom imel nekaj let izkušenj in da področje obvladam. Tri minute kasneje se borim za življenje in fejkam, da sem pomirjen in da vem, kaj delam. V resnici interno paničarim, saj nisem vedel, da takšno delo sploh obstaja, kaj šele, da bi ga obvladal.
Ko končam tisto nekaj urno izmeno, sem izmučen. Hočem sprocesirati, kaj se je zgodilo. Kaj mi je šlo, kaj ne, in da se prepričam, da moje napake otroka niso življenjsko zaznamovale. Nekajkrat sem ga nekoliko čudno prijel in sem mu sigurno doživljenjsko onemogočil poklicno igranje košarke, preostane mu samo še nogomet, nogometa pa res ne maram.
In to procesiranje je bolj naporno kot samo delo. Nekaj časa potrebujem, da se pomirim, mogoče celo naredim kakšno hišno opravilo. V mislih sem vedno nekje pri otroku, pri pretekli izmeni. Zopet pretehtam odločitve, ki sem jih sprejel, se odločim, da bom naslednjič drugače postopal.
Mogoče se celo za nekaj minut sprostim, dokler šitomojbogfakingšitjebomast kako lahko štirikilogramsko dete proizvede šestnajst kilogramov dreka in devet litrov urina. In kako lahko ena plenica vse to zadrži. Zopet imam tri minute za novo izmeno.
Fekalije letijo po previjalni, otroški jok zbudi sosedovega psa, Urša izmučena, jaz ne razumem navodil za oblačenje pižame na preklop.
Čez čas sem s kaosom prijatelj. Nespočitost postane moj modus operandi. Minute in ure niso več pomembne, ker se izmena lahko začne ob petih zjutraj in konča ob dveh popoldne. Nato pojem zajtrk, si umijem zobe in ob treh popoldne šele začnem z dnevom.
Planov z Uršo več ne delava, saj v resnici nikoli ne veva, kdaj bodo iztrebki kot izstrelki leteli po zraku in bova morala zopet zavihati rokave in se pretvarjati, da veva kaj delava.