pred 5 leti
Sedim v spodnjih gatah. Sem za računalnikom in igram nekaj brezveznega. Vse skupaj se dogaja nekje proti sredini decembra, saj sva se ravno vrnila iz dopusta na Škotskem.
Pride Urša iz kopalnice, zamišljena. Se usede na posteljo, vzame telefon v roke in začne ihteti. Mene panika. Sigurno je nekdo umrl. V glavi imam morbiden seznam, kdo bi to lahko bil.
Objokana me pogleda in reče: "Mislim, da sem noseča."
Danes s ponosom razlagam, da sem hvalevredno odregiral. Z nasmeškom na obrazu, z veseljem, srečo in s pomirjajočim tonom, da bo vse v redu. Imava to. Če znava skrbeti za psa, bova tudi za otroka.
Danes s ponosom razlagam, da sem prve tri mesece na veliko paničaril. Kako bom jaz skrbel za otroka in previjal plenice, če potrebujem vso mentalno zbranost, da si ne bruhnem v usta vsakič, ko pobiram iztrebek najinega psa. To se zgodi največ dvakrat na dan, medtem ko zna otrok iztrebljati do osemkrat na dan.
Manjkata še dva meseca do konca nosečnosti in v tem času sem paniko ustrezno saniral. Sedaj si verjamem, da bo vse v redu. V šoli za starše so pokazali fotografijo otroka, kjer je več rjave kot pa rožnate barve. Tudi tisto fotografijo sem preživel. Komaj. Ampak sem.
V resnici sem vesel celotnega procesa, veselim se zmazka, ki se razvija v trebuhu človeka, ki ga imam najraje na svetu. Midva z Uršo furava nosečnost na sledeč način. Ko jaz paničarim, me ona miri. Nato zamenjava vlogi. Dogovor velja - samo eden na enkrat paničari. In potem je obema lažje.
Biti nenoseč partner noseče osebe je čudno doživetje. Postal sem le spremljevalec. Opazovalec. Skrbnik. V resnici sva se nevede transportirala v čas, ko smo ljudje gomazili po naravi in ko so nas po svetu vodili instinkti, ne razum. Čustva prevladujejo.
Naravni zakoni postanejo način življenja. Ona ne sme več dvigovati težkih stvari in jaz je ne smem več sekirati. Drugače je štala in štale si ne želiš.
V resnici me moje mesto spremljevalca blazno ne moti. Seveda si želim, da bi tudi mene preplavljali hormoni in da bi čutil premikanje od znotraj in ne preko roke na trebuhu. Seveda si želim tiste naravne vezi življenja in spomina na prve premike in brc v mehur in nekontrolirane izlive urina. Tudi jaz si želim imeti municijo, ki jo bom lahko uporabil, ko bo otrok v najstniških letih in mu bo treba kaj naprej vržti.
Motite me v resnici vi, družba. V tem času sem na vsakih sto vprašanj o počutju Urše dobil eno na temo mene. Kako sem jaz, nenoseč del enačbe. Imamo popolno komercializacijo nosečnosti, ampak z vidika kapitalizma pozabljamo na eno veliko tržno skupino.
Na fotre. Na nenoseče partnerje vseh spolov. Tudi mi bi radi imeli super kjut ekvivalent besede nosečka. Tudi mi bi radi, da bi trgovine in marketing oddelki snovali kampanije, ki bi opozarjali na našo naravno skrb za otroke, samo da bi prodali več izdelkov.
Če bi bil poklic fotra skomercializiran na podoben način kot poklic nosečke in mame, bemti, to bi bilo kul. Vsaj pogovarjali bi se več o tem, da sta v nosečnost vpleteni največkrat dve osebi. Tista, ki je noseča, in tista, ki nosečo osebo spremlja.
Nisem le izbrani srečnež, ki sta mu njegova briljantna osebnost in izklesano telo omogočila, da zaplodi nov rod. Tudi jaz bi se rad v družbi počutil, da sem kaj več kot le skrbnik dobrega počutja moje noseče cimre. Gre tudi za mojega otroka in tudi jaz delam na tem, da mu bo kar se da udobno. V tem trenutku največkrat s tem, da Uršo oskrbujem s čipsom in čokolado.
Ampak pustimo to.
Pri sami nosečnosti mi je najbolj bizarno dejstvo, da je strožji režim pri posvojitvi psa iz Gmajnic kot pa pri spočetju otroka. Nihče v resnici sploh ne preveri, če si primeren. Kar verjamejo. Tudi nama verjamejo, saj ga še nihče ni probal odvzet.
Scary shit.